PROMET

V skupini Balončkov na Poljanski smo se pogovarjali o prometu. Na sprehodih smo opazovali vozila...

več...
Politika zasebnosti

Socialne igre

Socialne igre lahko razdelimo na pet skupin:

  1. Igre predstavljanja in spoznavanja otrok
  2. Igre razlik in podobnosti – uvod v učenje strpnosti
  3. Igre skupinske identitete in pripadnosti
  4. Igre, ki učijo sodelovanja
  5. Igre reševanja sporov (konfliktov)

 

  1. IGRE PREDSTAVLJANJA IN SPOZNAVANJA OTROK

CILJI:

  • Spodbuditi otroke, da razmišljajo o sebi, svojih značajskih in telesnih lastnostnih, željah, pričakovanjih, interesih … in posebnostih.
  • Omogočiti posamezniku, da se na čim več načinov predstavi v skupini.
  • Otroci naj sebe doživijo kot edinstveno osebo.
  • Omogočiti otroku priložnosti za doživljanje uspeha in za dojemanje sebe kot uspešne osebe.
  • Omogočiti otroku izkušnje, ki prispevajo k pozitivni identiteti.

 

PRIMERI IGER:

KAJ BI BIL, ČE BI BIL…

Vsak otrok pove, kaj bi bil, če bi bil cvet, ptica ali barva. (npr. Če bi bil cvetlica, bi bil marjetica. Če bi bil ptica, bi bil labod. Če bi bil barva, bi bil bela.)

 

TO SEM JAZ

Otroci so v parih; eden leži na veliki poli papirja, drugi pa riše obris njegovega telesa. Ko je obris končan, otroci na ploskve rišejo in pišejo informacije o sebi; v predel trebuha, na primer – kaj najraje jem, v predel ušes – kaj najraje poslušajo moja ušesa, v predel nog – kaj najraje počnejo moje noge…

Dejavnost je posebej zabavna, če jo zastavimo kot uganko; fotografije zbiramo v zaprti kuverti, vsak otrok iz kuverte izvleče fotografijo in ugiba, kdo je na njej…

 

KDO JE TO

En otrok začne igro in opisuje enega drugega, npr: “Ima modre oči in rjave lase spete v čop…” Drugi ugibajo, kdo naj bi bil to. Kdor ugane, je na vrsti.

 

SPREHOD PO TRGU

Otroci stojijo v prostoru. Zamišljajo si, da so na trgu in se sprehajajo. Nikogar ne poznajo. Na znak vodje (glas piščalke, tamburina…) se vsak obrne k najbližjemu sosedu in se predstavi:  “Jaz sem Ana, rada imam rože, ne maram pa dežja”. Ko končajo, se sprehajajo naprej, na pisk flavte pa se spet predstavijo najbližjemu prijatelju, vse dokler vsak ne sreča vsaj štirih sosedov.

 

ČASOVNA KAPSULA

Na začetku leta izdelamo za  vsakega otroka časovno kapsulo, ki je lahko kakršnakoli posoda (škatla) za shranjevanje ‘dokumentov’ o otroku; ko smo jo napolnili, jo za nekaj časa (več mesecev, ali celo leto) zapremo in spravimo. Vanjo lahko shranimo vrsto zanimivih informacij o otroku; na primer njegovo risbo sebe, fotografijo, odtis roke, posnetek njegovega pripovedovanja zgodbice, petja… Otrok s pomočjo vzgojiteljice dokumentira, nariše, ali kako drugače zabeleži, katero glasbo rad posluša, katera je njegova najljubša knjiga, risanka, kako dober je v športnih dejavnostih… Ko čez čas časovne kapsule odpremo, otroci primerjajo in se zabavajo ob tem, ko ugotavljajo, kaj vse se je spremenilo, v čem so napredovali…

 

VERIGA USPEHOV

Otroke večkrat spodbudimo k razgovoru o njihovih vsakodnevnih uspehih, dosežkih… Ko se otrok spomni kakšnega svojega uspeha, napredka, dogodka, na katerega je ponosen, to pove ostalim. Vzgojiteljica to zapiše na dolg list papirja, na drugi strani pa otrok uspeh ponazori še z risbo. List se na koncih zalepi in iz njega nastane prvi člen v verigi uspehov. Tako se za vsakega otroka postopno izdeluje veriga, ki je razstavljena nekje v učilnici/igralnici ali spravljena v omari… Lahko jo večkrat vzamemo in se z otroki pogovarjamo o njihovih uspehih.

 

UJEMI ŽOGO

Otroci sedijo v krogu. Eden ima žogo. Žogo vrže nekomu ter pove ime otroka, kateremu mora žogo vreči tisti, ki žogo ulovi.

 

NA VRSTI SI

Otroci sedijo v krogu. Enkrat plosknejo, enkrat udarijo po kolenih, enkrat z levim palcem pokažejo levo ramo in povedo svoje ime, enkrat pokažejo na desno ramo in povedo ime otroka, ki je naslednji na vrsti. Otrok, ki je na vrsti, pove svoje ime in ime otroka, ki je naslednji na vrsti.

 

PAJKOVA MREŽA

Otroci sedijo v krogu. Prvi (vzgojitelj) prime za konec vrvice, pove svoje ime (kaj mu je všeč, česa ne mara, kaj ga jezi…) in vrže klobčič naslednjemu. Igra se tako nadaljuje, dokler niso vsi povezani.

 

KLICANJE IMENA V KROGU

Otroci sedijo v krogu, nekdo stopi na sredo in zapre oči. Nekdo iz kroga ga pokliče po imenu. Če tisti na sredi ugotovi, kdo ga je poklical, se usede v krog, ta, ki ga je poklical, pa gre v sredino.

 

KAJ RAD DELAM

Otroci sedijo v krogu in vsak pove, kaj rad dela. Nekdo v skupini reče, npr.: Jaz sem Primož in se rad vozim s kolesom. Kaj pa ti rad delaš? (Obrne se k svojemu desnemu sosedu.) Sosed ponovi njegovo ime in interes levega soseda, doda svoje ime, svoj interes in se obrne k svojemu desnemu sosedu ter ga vpraša, kaj rad dela.

 

IME Z GIBOM

Otroci sedijo v krogu. Vsak se predstavi tako, da pove svoje ime, pri tem pa naredi gib, ki ga potem vsi ponovijo.

 

DOMINE

Vodja prične igro, tako da pove svoje ime in potem na primer kaj ima rad. Tisti, ki ima rad isto stvar, ga hitro prime za roko. Nato on pove, kaj mu je všeč. Igra se tako nadaljuje, dokler krog ni sklenjen.

 

BALONI

Otroci na balon napišejo svoje ime in ga na znak vržejo v zrak. Baloni se premešajo in otroci ulovijo balon nekoga drugega. Njegovega lastnika poskušajo poiskati in se z njim spoznati.

 

POSTAVLJANJE KIPA

Otroci so razdeljeni v pare. En v paru je kipar, drugi njegova glina. Kipar počasi oblikuje in premika dele telesa v želeno obliko. Glina mora ostati v izbranem položaju. Kiparjenje poteka v tišini. Po končanem delu si vsi kiparji ogledajo vse kipe.  V nadaljevanju pari zamenjajo vlogi.

 

POŠTAR

Razporedimo stole v krog, enega manj, kot je udeležencev. Otroci se usedejo na stole. Otrok brez stola dobi vlogo poštarja. Poštar raznaša pismo in reče, npr.: Jaz imam pošto za vse tiste, ki imajo modre hlače. Vsi, ki ustrezajo kriteriju, morajo vstati in poiskati drugi stol. Ne smejo pa se vrniti na svoje mesto. Med tem časom mora tudi poštar poiskati svoj prostor. Otrok, ki ostane brez stola, nato postane poštar.

 

NAJ SE ZA EN STOL PREMAKNEJO TISTI, KI IMAJO/NIMAJO RADI

Vsi otroci sedijo v krogu, razen enega, ki na sredini govori, npr. Naj se za en stol premaknejo tisti, ki nimajo radi pice. To pomeni, da tisti, ki jo imajo radi, ostanejo na svojem mestu, tisti, ki je ne marajo, se premaknejo za en stol naprej (usedejo se nekomu na kolena). Tako se krog vrti naprej. Vodjo, ki je usmerjal igro, po nekem krajšem času lahko kdorkoli zamenja.

 

ATOMČKI

Otroci se ob glasbi prosto gibljejo po prostoru. Ko nekdo zakliče neko število – na primer tri, se morajo udeleženci združiti v skupine oz. molekule po tri. Kdor ostane sam, je končal z igro. Ostali v skupini pa se predstavijo drug drugemu.

 

ZELENI KROKODIL

Otroci sedijo v krogu. Nekdo v skupini pove svoje ime, sosedu pa reče: »Ti si krokodil.« (npr. Jaz sem Francka in ti si krokodil.) Sosed (krokodil) ponovi prejšnje ime, doda svoje in naslednjemu zopet reče: »Ti si krokodil.«

 

PLES S POZDRAVI

Otroci plešejo ob glasbi. Ko ples preneha, se pozdravijo z določenim delom telesa (npr. z levim ušesom, z nosom, z ritko…).

ZA DOBER DAN

Vsak otrok samostojno hodi po prostoru in opazuje, s kom se bo srečal. Ko sreča prijatelja, ga pogleda v oči in lepo pozdravi, mu zaželi lep dan ali pove lepo misel. Tako naredijo vsi otroci.

 

SEDEŽ NA MOJI DESNI STRANI JE PRAZEN

Otroci sedijo v krogu. En stol je prazen. Tisti, ki ima na svoji desni prazen stol, reče: »Sedež na moji desni je prazen. Hočem, da na njem sedi …(Pokliče nekoga iz skupine.)«

 

SENCE

Otroci se razdelijo po parih in drug drugemu s kamnom, kredo, prstjo občrtajo senco na pesku. Zarisano senco otroci napolnijo z različnimi predmeti, ki jih najdejo ob morju, npr. s školjkami, kamenčki, algami, travo… Predmete polagajo drug poleg drugega, dokler ne napolnijo celega obrisa. Na koncu si ogledajo obrise svojih teles.

 

 

  1. IGRE RAZLIK IN PODOBNOSTI – UVOD V UČENJE STRPNOSTI

 

CILJI:

  • Omogočiti otroku izkušnjo, da je »prepoznan« in »prepoznaven« v skupini.
  • Prepoznavanje podobnosti in razlik med otroki.
  • Vplivati na doživljanje razlik kot bogastvo in prednost.
  • Uvod v učenje strpnosti.

 

PRMERI IGER:

 

DREVO

Vsak otrok ima pred seboj svoj list. Vsi imajo na razpolago enake barve. Vsak se poglobi v svoje trenutno razpoloženje in glede na to naslika drevo. Vsak otrok svoje drevo podari nekomu v skupini. Vsi se skušajo vživeti v razpoloženje, ki ga prikazuje slika.

Igro lahko s tem zaključimo, lahko pa jo nadaljujemo tako, da na zadnjo stran slike udeleženci napišejo razpoloženje, katerega mislijo, da slika prikazuje. To lahko tudi preberejo celotni skupini.

 

MI VSI RAZLIČNO RAZMIŠLJAMO

S kredo označimo tri različna področja v prostoru: področje ZA, področje PROTI, področje za NEVTRALNE. Zastavimo otrokom aktualno vprašanje: Ali bi radi tudi v dežju hodili na sprehode? Ali bi morali starši svoje otroke kaznovati, kadar naredijo nekaj zelo narobe? Ob vsakem vprašanju gredo otroci na prostor, ki ponazarja njihov odgovor na vprašanje. Ponovimo tri do štirikrat.

 

IZGUBLJENI OTROK

Eden od otrok igra vlogo policista, drugi otrok pa starša otroka, ki se je izgubil. Ta prosi policista, da mu pomaga najti otroka. „Kakšen pa je ta otrok,” ga sprašuje policist. Starš opisuje otroka, ostali otroci pa ugotavljajo, kateri otrok je izgubljen. Vloge se zamenjajo.

 

KDO SE SKRIVA ZADAJ: PREPOZNAJ ROKO, NOGO, OBRAZ ZA MASKO…

Otroci se razdelijo na dve skupini; ena skupina se skrije za paravan, eden od otrok iztegne roko, ostali pa ugibajo, čigava je. Skupini se zamenjata.

 

KDO SE SKRIVA SPODAJ

Otroci tečejo po prostoru; na znak vzgojiteljice ležejo na tla, zaprejo oči, vzgojiteljica pa enega pokrije z rjuho. Ostali ugibajo, kdo se skriva spodaj.

 

NADALJUJ ZGODBO: TAKO BI JAZ NAREDIL

Otrokom povemo zgodbo, ki ji manjka konec. Vsak si izmisli svoj konec zgodbe, tako, kot da je on glavni junak zgodbe.

 

POMETAMO

Otroke razdelimo v pare. En otrok se uleže na trebuh, drugi poklekne ob njem. Z robom dlani drsi po telesu ležečega, kot bi zbiral na kup drobtinice na mizi. Ko se otroku zazdi, da je pometel že vse drobtinice, jih z obema dlanema pobere, se dvigne in odnese v koš za smeti, kjer strese dlani. Na ta način lahko pometamo stran slabo voljo, jezo, glasnost itn. Masaža zelo dobro vpliva na nemirne otroke.

 

KAJ MI JE V TEM PROSTORU NAJBOLJ IN KAJ NAJMANJ VŠEČ

Vsi člani skupine se ozrejo po prostoru, v katerem so (igralnica, narava ipd.). Izberejo si neko stvar, ki jim je najbolj všeč in stvar, ki jim je najmanj všeč. Tistega, ki si je prvi izbral obe stvari, nato vsi sprašujejo. Npr.: Ali je mogoče luč, ki ti je najbolj všeč? Ali je mogoče vezalka na Aninem čevlju, ki ti je najbolj všeč?

 

 

 

  1. IGRE SKUPINSKE IDENTITETE IN PRIPADNOSTI

 

CILJI:

  • Doživljanje izkušnje pripadnosti otroka skupini.
  • Razmišljanje o izključevanju; doživeti izkušnjo izključenosti iz skupine.
  • Graditi klimo skupinske kohezivnosti, ki temelji na spoštovanju razlik in strpnosti.
  • Prispevati k identiteti skupine, ki temelji na skupnih »projektih«, simbolih… in dejavnostih, ki so karakteristične za skupino.

 

PRIMERI IGER:

SIMBOL

Vsakdo v skupini mora pri sebi, v prostoru, zunaj najti en simbol, ki jim ponazarja npr. otrokove pravice. Zato imajo pet minut časa. Ko pridejo nazaj, vsak pove, kaj mu njegov simbol predstavlja. V nadaljevanju mora cela skupina iz svojih simbolov narediti skupno skulpturo, grb, ki npr. predstavlja Splošno deklaracijo otrokovih pravic.

 

OPROSTI, ZASMEJAL SI SE

Otroci se postavijo v dve nasprotni vrsti. Ena skupina postavi svojega člana pred drugo skupino, ta pa ga skuša spraviti v smeh. Dovoljeni so vsi načini, razen fizičnega kontakta. Če se prostovoljec zasmeji, se mora priključiti nasprotni skupini. Igra se konča, ko je ena od skupin na svojo stran pridobila vse igralce iz druge skupine.

 

 

POIŠČITE TISTE, KI JIM PRIPADATE

Možnost:1

Vsi člani skupine imajo zaprte oči in počakajo, da jim vodja na čelo nariše barvno piko. Vsak kot igralnice označimo z drugo barvo in tako dobimo zaklonišča. Otrokom razložimo, da se bo kmalu oglasila sirena, ki bo naznanila nevarnost. Na znak sirene odprejo oči. Vsak otrok mora poiskati svojo skupino in oditi z njo v ustrezno zaklonišče. Razvrščajo se v popolni tišini; sporazumevajo se lahko neverbalno; lahko pomagajo drug drugemu, vendar brez besed.

Možnost:2

Nekaterim otrokom narišemo pike, ki barvno ne ustrezajo nobeni skupini, ravno tako ne označimo zaklonišč. Preprosto rečemo, naj otroci poiščejo svojo skupino in najdejo skupno zaklonišče.

Po igri nadaljujemo s pogovorom:

Kaj se je dogajalo z vami po znaku alarma?

Kako ste se počutili, ko so vas sprejeli v skupino?

Kako so se počutili tisti, ki jih nihče ni hotel sprejeti?

Ali je vendarle katera skupina sprejela tiste, ki niso imeli ustreznega znaka?

Kaj pomeni biti sprejet v neko skupino, kaj pa biti izključen (zavrnjen)?

Kdo je tisti, ki odloča, kdo je drugačen?

Ali vam je prijetno, če vas obeležijo kot drugačnega?

Ali ste to že doživeli?

 

Možnost:3

Otrokom na uho prišepnemo neko žival. Na znak vodje se vsi začnejo oglašati kot žival, katero smo jim prišepnili na uho (npr. psi – lajajo …). Poiskati morajo svojo skupino in oditi v svojo hiško.

 

VELIKA DIRKA

Otroci si poiščejo par po prosti izbiri ali po nekem kriteriju. Vsak par dobi balon ali žogo, katerega držita s čelom. Držeč se za roke morata priti do določenega cilja.

 

VODENJE SLEPCA

Otroci se razdelijo v pare. Prvi v paru ima zaprte oči, drugi ga vodi po prostoru. Po dveh minutah zamenjata vlogi. Po končani igri se posedejo v krog in se pogovorijo o tem, kako so se počutili kot slepci in kako kot vodje.

 

ZRCALJENJE

Vsak član skupine si poišče partnerja. Oba se nato postavita ali usedeta drug proti drugemu. Prostora med njima mora biti toliko, da se lahko oba prosto gibljeta z nogami in rokami. Počasi se začneta gibati in vsak poskuša biti zrcalna slika drugemu.

 

PANTOMIMA 1

Skupina se razdeli na polovico. Prva polovica članov si izmisli nek poklic ali dogajanje, ki ga mora nekdo iz drugega dela skupine prikazati s pantomimo. Ostali člani drugega dela skupine skušajo uganiti, kaj prikazuje. Člani prvega dela skupine jih pri tem popravljajo oziroma usmerjajo k pravilni rešitvi.

 

PANTOMIMA 2

Več ko bo igralcev, bolj bo zabavno! Najprej je treba izbrati mamo raco, vsi drugi igralci so njeni otroci in jo morajo posnemati. Mama raca se guga, maha s krili in se plazi, vsi drugi pa jo posnemajo. Več kot ima mama raca domišljije, bolj zabavno bo.

 

LOVLJENJE ZMAJEVEGA REPA

Igralci se razdelijo v dve skupini in se postavijo v vrsto tako, da stojijo drug za drugim. Drug drugega v posamezni skupini primejo za boke. Zadnji v vrsti si za pas oz. hlače zatakne ruto in tako predstavlja zmajev rep. Tisti, ki stoji prvi v skupini in predstavlja zmajevo glavo, prične lov za repom drugega zmaja (poskuša ga ukrasti oz. potegniti izza hlač drugemu zmaju. Možnosti: Če je skupina manjša, lahko zmaj lovi svoj rep.

 

ZID

Na igrišče narišemo dovolj dolgo črto. Po njej hodi zidar. Vsi ostali otroci so enako oddaljeni od črte. Ko zidar zavpije: «Zidamo!«, vsi igralci stečejo in skušajo prestopiti črto. Kogar zidar ujame, postane »opeka«, ki se ne sme premikati, lahko pa z rokami lovi igralce, ko zidar spet zavpije povelje. Tisti, ki ga zadnjega ujamejo, je v naslednji igri zidar.

 

KOŠ SADJA 

Skupina se razdeli v štiri ali pet skupin in se odloči, katero vrsto sadja bodo predstavljali (slive, jabolka, hruške, jagode, pomaranče). Nato se vsi igralci posedejo  v krog, ena oseba, npr. jabolko, pa v sredino kroga. Ko jabolko pokliče eno od izbranih vrst sadja, morajo te – npr. vse jagode – v krogu med seboj zamenjati prostore, jabolko pa poskuša ukrasti eno od trenutno praznih mest v košu sadja. Če jabolku uspe, potem ga oseba, ki je ostala brez prostora, zamenja v sredini in nadaljuje igro. Če želi sadež v sredini povzročiti zmedo, mora samo zaklicati koš sadja in rezultat bo na dlani, saj morajo potem vsi sadeži menjati prostore.

 

RISANJE (ŠEPETANJE) V SKUPINI

Igralci sedijo v koloni. Zadnji v koloni svojemu predhodniku na hrbet nariše eno risbo. Risba potuje naprej po koloni. Ko pride risba do prvega v koloni, ta objavi, kaj naj bi imel narisano na hrbtu.

Različica: Otroci sedijo v krogu. Vodja igre zašepeta desnemu sosedu na uho kratek stavek, ta ga pove naprej tako, kot ga je razumel. Stavek potuje po krogu, dokler spet ne pride do vodje, ki objavi rezultat. Končni rezultat običajno nima z začetnim nobene zveze, vseeno pa ponuja veliko smeha in zabave.

 

ŠTEVILKE

Otrokom, ki stojijo v krogu, damo številko. V sredini kroga stoji član, ki ima zavezane oči, in kliče po dve številki, ki se zamenjata. V kolikor med menjavo igralec v sredini ujame eno številko, se zamenjata, igralec, ki je v sredini pa dobi številko ulovljenega.

 

 

LOVITI SE Z DOTIKOM

Eden izmed igralcev je izbran, da lovi druge igralce, ki se mu seveda izmikajo. Ko se koga dotakne, mora ta loviti naprej, le da se mora z roko držati za tisti del telesa, kamor se ga je lovec dotaknil. Z drugo, prosto roko pa se skuša dotakniti naslednjega igralca.

Različica: Vsi igralci, ki se jih je lovec dotaknil, lovijo naprej. Tako lahko nastane zelo smešna in zanimiva situacija lovljenja.

 

USTVARJAJMO SKUPAJ

Otroci se razdelijo v skupine po štiri do šest udeležencev. Vsaka skupina dobi nalogo, ki jo mora SKUPAJ OPRAVITI. Naloge morajo biti natančno pojasnjene. Vsebino si lahko izmislijo tudi sami udeleženci. Nekaj predlogov:

Skupina A: Na razpolago imate nekaj lutk. Izmislite si kratko zgodbo  o teh likih in jo odigrajte.

Skupina B: Naslikajte skupno sliko. Imate na razpolago večji papir in barve.

Skupina C: Imate nekaj različnih kostumov. Razdelite jih, izmislite si kratko scensko igro in jo odigrajte.

Skupina D: Imate na razpolago različna tolkala. Izmislite si skladbo in jo izvedite.

Skupina E: Izmislite si kratko zgodbo in jo prikažite s plesom.

Vsaki skupini pomagamo pri načrtovanju in izvedbi stvaritve: najprej nizajo zamisli in se dogovorijo za eno, potem to zamisel včasih narišejo v nekakšnem načrtu, razdelijo vloge in izvedejo skupno nalogo pred drugimi. Ko vsaka skupina izvede svoje ustvarjalno delo, ga predstavi drugih skupinam.

Na koncu lahko razmišljamo ali imamo v tej igri tudi poražence in zmagovalce, kako v vsakdanjem življenju doživljajo situacije zmage, poraza in sodelovanja. Otroci naj bi razumeli, kaj je demokratično dogovarjanje in enakopravno sodelovanje vseh v nalogi; razumeli naj bi tudi, kako običajno poteka skupinska naloga od načrta do izvedbe.

 

 

4 . IGRE, KI UČIJO SODELOVANJA

CILJI:

  • Prispevati k boljšemu razumevanju tekmovalnih in sodelovalnih odnosov; ugotavljanje prednosti in pomanjkljivosti obeh vrst odnosov.
  • Omogočiti otrokom izkušnjo, da je skupinsko delo zanimivo in omogoča zadovoljstvo.
  • Graditi sposobnosti, ki so potrebne za skupno/timsko reševanje nalog in za skupinsko ustvarjalnost (dogovor, načrtovanje dela, razdelitev vlog, vključitev vseh udeležencev v izvedbi, predstavitev….).
  • Navajati otroke, da se učijo osebne interese podrejati interesom skupine in postopoma prevzamejo odgovornost za uspeh oziroma neuspeh skupine.
  • Učenje sodelovanja v različnih sestavah skupine, z različnimi otroki.

 

PRIMERI IGER:

SESTAVLJANKA: ZMAGOVALEC, PORAŽENEC

Prvi del: Otroci sedijo v krogu. Vsakemu damo v sestavljanje sestavljanko iz petih delov ali kakšno drugo zahtevnejšo sestavljanko. Povemo jim, da imajo za sestavljanje na voljo le tri  minute in da bomo gledali na uro. Kdor prvi konča, naj se hitro oglasi. Po eni minuti stopnjujemo napetost s tem, da jim povemo, da imajo na voljo samo še dve minuti. Če se je zmagovalec že oglasil, jih pozovemo, da se takoj oglasi naslednji, ki konča. Na koncu  pokažemo rešitev in počakamo, da vsi končajo izdelek.

Drugi del: Zdaj damo sestavljenke vseh otrok na sredino kroga in jih pomešamo. Vsak otrok vzame nekaj naključno izbranih koščkov sestavljanke. Zdaj so pravila nekoliko drugačna: naša naloga je, da vsak otrok konča sestavljenko. Lahko si pomagajo med seboj, vsak otrok lahko drugemu košček poda, ne sme pa ga nikomur vzeti.

Ko vsi otroci končajo izdelek, se pogovorimo, v čem sta se obe nalogi razlikovali, kako se počutimo, kadar zmagamo in kako, kadar smo poraženi.

 

KAJ JE SPREMENJENO

Skupina se razdeli v dve podskupini, ki se postavita v vrsti ena proti drugi. Vsak član ima eno minuto časa, da skrbno opazuje tistega, ki mu stoji nasproti. Nato se vsi v obeh vrstah obrnejo tako, da si kažejo hrbte in se ne morejo videti. Vsak v vsaki vrsti v tem času na sebi spremeni eno do tri stvari. Nato se obrnejo zopet drug proti drugemu in skušajo ugotoviti, kaj je spremenjeno..

 

PRIPOVEDUJEM TI ZGODBO S TELESOM

Nekaj udeležencev (5 do 7) zapusti prostor, ostali pa se dogovorijo, katero zgodbo bodo prikazali s pomočjo pantomime. Vzgojiteljica lahko vnaprej pripravi kratek tekst neke znane zgodbe – na primer Rdeče kapice. Nato pokliče enega otroka iz skupine, ki čaka zunaj. Besedilo pokaže prvi osebi iz skupine, ki je za vrati. Ta izrazi zgodbo z gibi pred vsemi in pred enim od tistih, ki so šli iz prostora. Ta bo ponovil gibe, kakor jih je razumel pred naslednjim otrokom, in tako dokler zgodbe predhodnikov ne ponovijo vsi, ki so bili zunaj. Zadnji, ki je videl pantomimo, pripoveduje, kaj je videl in razumel. Zatem vsi, ki so igrali pantomimo  (vendar zdaj v obrnjenem vrstnem redu), pripovedujejo, kaj so razumeli iz posameznih gibov in mimike. Šele na koncu spoznajo pravo zgodbo  – besedilo za pantomimo.

 

NAŠA SKUPNA RISBA

Otroci so v skupinah po dva, tri. S flomastri rišejo na večji papir. Ne dogovarjajo se, kaj bodo narisali in tudi med risanjem se ne smejo pogovarjati. En otrok začne, drugi nadaljuje od točke, kjer je predhodnik končal… in tako naprej, dokler se ne odločijo, da je risba končana. Umetnijo si ogledajo in ji dajo naslov.

Možnosti: Otrokom damo nedokončano risbo, da jo dokončajo in ji dajo neko ime. Lahko rišejo tudi po zgodbi.

 

PRIPOVEDUJEMO ZGODBO SKUPAJ

Vzgojiteljica ali otrok vzame platneno žogico in začne z izmišljanjem zgodbe; npr. Marko je na nebu zagledal leteči krožnik…. Zatem žogico vrže soigralcu; ta doda svoj del nadaljevanja zgodbe… in tako naprej, vse dokler vodja ne oceni, da je zgodba zaključena. Na koncu zgodbi damo naslov.

Možnosti: Zgodbo ustvarjamo tako, da najprej določimo naslov; na primer: ‘Naš najlepši dan v vrtcu’.

Opombe: Zelo učinkovito je, če zgodbo posnamemo; otroci jo lahko znova in znova poslušajo in se navdušujejo nad svojimi prispevki. Seveda jo lahko tudi zapišemo in ilustriramo in tako nastane naša prva knjiga.

 

ELEKTRIČNI IMPULZ

Člani sedijo v krogu. Nekdo gre v sredo in zapre oči. Med ostalimi v krogu začne teči električni impulz. To je tako, da vodja določi, kdo s svojo desno roko stisne levo roko svojemu sosedu. V tem zaporedju teče ta stisk (impulz) po skupini. Tedaj vodja reče članu v sredi kroga, naj odpre oči in skuša ugotoviti, kje teče impulz.

 

ZLAGANJE V KOVČEK

Pri zlaganju prtljage v kovček, ko odhajamo na počitnice, hitro kaj pozabimo. Zato morajo biti otroci pozorni, da česa ne pozabijo. Vodja začne igro s stavkom »V kovček dam par čevljev.« Naslednji igralec stavek dopolni, da se glasi takole: » in dve srajci.« Tretji ga dopolni tako, da doda zobno krtačko, četrti knjigo… Pri igri mora vsak dodati svoj predmet. Igro lahko začnemo tudi s stavkom: »Mama gre v trgovino in kupi…«

 

Iščemo budilko

Otroci odidejo iz igralnice. Skrijemo budilko. Vrnejo se v igralnico in ko začne zvoniti, jo morajo najti po zvoku.

 

Lina, kje si?

Otroci sedijo v krogu. Dva otroka sta z zavezanimi očmi v sredini. Vzgojitelj ju malo zavrti, da izgubita orientacijo, nato otroka poskušata ujeti drug drugega s pomočjo vprašanja, npr. »Lina kje si?« in odgovora »Tukaj sem!«. Ko se ujameta, stopi v krog drug par.

 

 

Spremeniti se

Otroci sedijo v krogu. Dva otroka se sprehajata med njimi. Potem gresta iz igralnice in med seboj zamenjata del oblačil. Vrneta se, otroci pa morajo opaziti spremembo.

 

Jaz vidim, kar ti ne vidiš

Eden od otrok reče: »Jaz vidim nekaj, kar ti ne vidiš. Je rumeno, okroglo in kislo. Kaj je to?« Kdor ugane, nadaljuje z igro.

 

Glej sem

Na mizi je nekaj predmetov: škarje, svinčnik, lutka… Otroci jih opazujejo minuto ali dve. Potem predmete pokrijemo. Otroci morajo po spominu povedati, kateri predmeti so na mizi. Tako lahko preverjamo tudi zapomnitev barv, oblik, materiala…

 

VISEČI MOST

V igralnico položimo na tla dolgo telovadno vrv. Otroci (lahko le ena skupina) stopijo nanjo in se razporedijo po dolžini. Povemo jim, da je to zelo ozek viseči most, ki stoji nad globokim prepadom; spodaj teče reka in vse skupaj je zelo nevarno. Njihova naloga je težka: prečkati morajo reko, vendar se morajo pred tem ponovno razporediti na mostu – od največjega do najmanjšega otroka; na levi je najmanjši otrok, na desni pa največji. Pri tem morajo zelo paziti drug na drugega, da nihče ne pade z mostu.

Opomba: Igra omogoča iskanje različnih načinov in strategij prehajanja z enega konca mostu na drugega. Otroci se lahko razporejajo po različnih karakteristikah: velikosti nog, številu bratov in sester v družini, dolžini las…

 

 

 

  1. IGRE REŠEVANJA SPOROV

CILJI:

  • Zagotoviti čim več možnosti za pogovor z otroki o konfliktnih situacijah in jih vzpodbujati, da iščejo najboljše rešitve.
  • Iskanje nenasilnih rešitev problemov v medosebnih odnosih.
  • Razumevanje pomena dogovarjanja, sporazuma, popuščanja, kompromisa…

 

PRIMERI IGER:

REŠEVANJE KONFLIKTNE SITUACIJE PREKO IGRE VLOG

Člani skupine skušajo odigrati posamezne konfliktne situacije. Npr.:

– Stranka v restavraciji se pritoži zaradi hrane.

– Vzgojitelj se pritoži zaradi vedenja otrok v skupini.

– Otrok se pritoži vzgojitelju zaradi nesramnega odnosa ostalih otrok do njega.

– Stranka se pritoži svojemu frizerju, da je bilo striženje slabo opravljeno.

 

ENA ZGODBA Z DVEMA KONCEMA

Otroci se razdelijo v nekaj manjših skupin. Vsaka skupina dobi naslov zgodbe; otroci si morajo izmisliti zgodbo, vendar tako, da ima ta DVA KONCA: v enem je rešitev dobljena z nasiljem in premočjo, v drugem pa do rešitve pride z dogovorom, sporazumom, popuščanjem, kompromisom – na način, ki ne vključuje nasilja in prevlade. Naslovi so lahko naslednji: Dva petelina in zrno, Dva psa in klobasa, Dve mački in skodelica mleka, Dva fantka  in sanke, Dva deklici in žoga… Zatem se otroci dogovorijo, kako bodo drugim predstavili svojo zgodbo: s stripom, z risbicami, z lutkami, plesom ali na več načinov hkrati. Vsaka  skupina svojo zgodbo prikazuje dvakrat, prvič prikaže nasilni razplet zgodbe, drugič pa sporazumni, nenasilni razplet.

Možnosti za razgovor: Ali imamo v obeh zgodbah zmagovalce in poražence? Kdo je zmagovalec, kadar pridemo do rešitve po mirni poti? Zakaj ne moramo vedno priti do sporazuma?

 

SPOR ALI SPORAZUM – DVE ZGODBI

Začnemo s pripovedovanjem zgodbe Dva ovna na brvi.

Na brvi se srečata dva ovna. Prvi reče: “Umakni se mi.” Drugi reče: „Umakni se mi.” Prvi reče: ”Jaz sem bil prvi na brvi.” Drugi: „Nisi bil  ti, jaz sem bil prvi.” Prvi: „Jaz vsak dan hodim po tej brvi in imam več pravice do nje.” Drugi: „Prek te brvi so prečkali reko že moji predniki, to je moja brv.” „Zdaj boš pa videl,” zakriči prvi. „Zdaj boš pa videl,” zakriči drugi.

Zatem se oba ovna zaletita drug proti drugemu, močno trčita z rogovi in oba padeta v hladen potok.

 

 

Nadaljujemo z drugo zgodbo: Dva osla in seno

Dva osla sta privezana s skupno vrvjo. Ob vsakem oslu je majhen kupček  sena. Vsak osel poskuša doseči svoje seno, vendar je vrv prekratka, da bi lahko oba hkrati jedla. To ju stršano razjezi in začneta močno  vleči vsak na svojo stran.  Skačeta,  ritata in vlečeta, vendar brez uspeha. Nato utrujena sedeta, da bi se malo spočila in razmislila o vsem. Naenkrat pa se spogledata in obema pade na pamet rešitev: Seveda, najprej bosta šla skupaj do prvega kupčka sena in ga skupaj pojedla, zatem bosta skupaj pojedla še drugi kupček sena.

Nadaljujemo z različnimi oblikami ustvarjanja in poustvarjanja, ki omogočajo podoživljanje obeh zgodb in vživljanje v različne vloge; vključimo metodo zamenjave vlog.

Možnosti: V drugi fazi nadaljujemo z diskusijo, najbolje takrat, ko otroci sami dajo pobudo za to. Nekaj možnih vprašanj za diskusijo: Kateri zaključek zgodbe vam je bolj všeč? Zakaj? V kateri zgodbi je problem ostal nerešen, v kateri je rešen? V kateri zgodbi je nasilje?

 

ANDREJINA IN JANOVA DARILA

Andreja in Jan sta bila zelo vesela, saj so starši vsakemu kupili lepo darilo. Jan je dobil boben in je bil tako vesel, da je takoj začel igrati nanj. Tudi Andreja je bila navdušena, dobila je piščalko. Še sama je začela piskati. Najprej je bilo vse v redu, saj sta oba dobila darila in lahko sta igrala istočasno, potem pa sta ugotovila, da se ne moreta posvetiti svojemu instrumentu, če oba igrata istočasno. Andreja je nehala igrati in prosila Jana, naj malo neha in pusti, da bo igrala še ona. Jan je odgovoril, da ga ne moti, če Andreja še naprej igra in da ne bo nehal. Andreja se je razjezila in začela igrati zelo glasno, potem pa jo je Jan poskušal preglasiti. Začela sta tekmovati, kdo bo glasnejši, in končno so v sobo prišli starši, saj sta povzročala neznanski hrup.

Izvedba

Otrokom povemo/preberemo zgodbo o Andreji in Janu.

Povabimo jih, naj zgodbo zaigrajo. Na razpolago so štiri vloge: Andreja, Jan, oče in mama.

Po dejavnosti poiščemo miroljubno rešitev spora. V pomoč so naslednja vprašanja:

Kako je prišlo do spora? Zakaj se je to zgodilo?

Kako so se počutile osebe v zgodbi?

Je bil konec srečen?

Kako bi se lahko izognili sporu?

Kakšni drugi konci so tudi mogoči?

Literatura: Horvat Samardžija, D. (Pef, 2013/2014). Primeri socialnih iger. Povzeto iz zapiskov pri predmetu Zgodnje učenje družboslovja.

 

 

 

Pripravili: Urška Zlodej in Nataša Deželak

 

 

 

 

 

Dostopnost