SPREHOD Z BIBO IN RAZISKOVANJE OKOLICE

Ker se bliža jesen, smo se z našimi Ptički podali na nov raziskovalni sprehod. Z radovednimi očmi in nasmejanimi obrazi smo se odpravili na pot in se držali za bibo, ki nas je varno vodila.

Na poti do parka smo naleteli na kup listja, ki nas je takoj pritegnil. Seveda smo ga morali pohoditi! Z navdušenjem smo hodili po njem, listje pa je veselo šumelo pod našimi nogami.

Joj, poglejte, še malo listja je tam. Mogoče pa bo ta drugače šumel pod nogami.

Ko smo hodili naprej proti parku, so mimo nas švigala kolesa, avtomobili so se peljali po cesti, in tu in tam smo videli tudi kakšen velik avtobus in je kar »zagrmelo« ko je šel mimo nas. Navdušeno smo opazovali tudi mimoidoče kužke, ki so veselo mahedrali z repom. A najbolj čaroben del je bil ta, da so nas skoraj vsi, ki smo jih srečali, prijazno pozdravili. Ljudje so nam mahali, nekateri so se nam nasmehnili, in vsak nasmeh je otroke navdal z veseljem. Zdelo se je, kot da je ves svet tisti dan vesel z njimi, kar jim je dalo še več energije za nadaljevanje sprehoda.

Čisto malo naprej smo opazili tudi golobe, ki so se brezskrbno sprehajali po tleh in občasno vzleteli v zrak. Ptički so jih z zanimanjem opazovali in se smejali njihovemu prisrčnemu vedenju.

Ko smo prišli do prehoda za pešce, so naši Ptički začutili pravo pustolovščino pred seboj. Z drznim korakom in z očmi, polnimi pričakovanja, smo se ustavili pred semaforjem. Biba jih je prijazno spodbudila, da počakamo na zeleno luč na semaforju in pogledamo levo in desno. Vozila so se ustavila in prižgala se je zelena luč. Ko smo stopili na prehod za pešce, so se počutili kot pravi mali raziskovalci, ki premagujejo ovire na poti do svojega cilja. Z vsakim korakom smo se približevali parku, kjer nas je čakala nagrada – kup kostanja. Ko smo končno prečkali cesto in prispeli na drugo stran, so se radostno ozrli nazaj, s ponosom na obrazu, saj so uspešno presegli to majhno avanturo.
Biba pa se je odločila, da se bo malo odpočila medtem, ko bodo ptički veselo raziskovali park.

Poglej ga, tam se skriva kostanj. Hitro ga poberi in daj Hani v vrečko.

S polnimi vrečkami nagrad smo se odpravili raziskovat, kaj povzroča tisti zanimivi ropot, ki je prihajal iz daljave.

Ko smo se približali, smo ugotovili, da zvok prihaja z gradbišča, kjer so delavci delali z velikim bagrom. Veliki stroji so dvigovali in premikali zemljo, medtem ko so delavci zaskrbljeno nadzorovali delo. Z zanimanjem smo opazovali njihovo delo in se čudili, kako se gradbišče spreminja pred našimi očmi.

Za konec naše dogodivščine smo se odločili za tek po potki. Na znak “Tri, štiri, zdaj!” smo se vsi skupaj pognali v tek. Hitro smo začeli teči, srce nam je hitreje utripalo, smeh in veselje pa sta se širila z vsakim korakom.

Na koncu smo domov odšli polni lepih spominov in radosti!
Pa seveda, polnimi vrečami kostanja 😉

Hana in Urša